Že Valvazor je zelo slikovito opisal prehranjevalne navade Uskokov ali Vlahov, kakor jih je on imenoval. »Prav nekaj nenavadnega pa je, da vtikaj nos globoko v vrčke in kozarce in da radi spreminjajo želodec v vinsko klet in jedilno shrambo. Navadno pojedo in popijejo jeseni vse, kar pridelajo vina in žita. Vse je treba takoj pognati! ⟨...⟩ Od tega imajo vsaj to korist, da jim nič ne splesni, ne strohni ali Turkov v roke pade.« Nenehna turška nevarnost in način shranjevanja na daljši rok, oziroma nepoznavanje pravilnih tehnik, je Uskoke vodilo k temu, da so vse kar so pridelali, čim prej pojedli in popili. Niso vedeli, kaj jim bo prinesel jutri, zato niso delali načrtov za prihodnost.

Še v 20. stoletju, se je ohranil običaj kroženje mesa pri kolinah. Meso so razdelili med sorodnike in sosede in si tako zagotovili, da so bili preskrbljeni z mesom, hkrati pa ni bilo potrebe po daljšem shranjevanju, predvsem sušenju.

Ob delavnikih so v pravoslavnih belokranjskih vaseh jedli kislo mleko, sir, repo, zelje, žgance in ječmenovo kašo. Kruh je najpogosteje bil iz mešanice koruzne, ržene in ječmenove moke, pogosto samo iz koruzne moke. Beli kruh se je jedel samo ob praznikih. Kruh so mesili v mentrgi, pekli pa so ga tedensko v krušni peči, ali pa tudi na ognjišču v veži. Pri peki so uporabljali "pekve", glinenaste pokrove, s katerimi so prekrili hlebce in jih obdali z žerjavico. Pečen in ohlajen kruh so shranjevali v skrinjah. Pred rezanjem so ga vedno prekrižali, prav tako ga nikoli niso obrnili narobe.


				pékva

Ob velikih praznikih (božič, velika noč, krstna in cerkvena slava), je bila hrana boljša in obilnejša kot običajno. Na mizi je bil bel kruh, kuhala se je kokošja juha, pekla svinjska pečenka ali celo jagnje. Za veliko noč so kuhali šunko, manjkali pa nista niti povitica in orehova potica. Podobno se je jedlo na poročnih gostijah in pri čuvanju mrliča.


				Potica, vino, orehi in kostanj že stolotja na mizah prebivalstva Dežele Uskokov

Poznali so tudi posebne, tako imenovane obredne jedi, ki so povezane s cerkvenimi prazniki. "Koljivo" je zmes žita, orehov in medu in ga pripravljajo ob krstni ali cerkveni slavi. Na "badnjak", božični večer, so nekdaj jedli posušene ribe (arniki, štokfiš ali bakalar). Obvezna jed na božično jutro je bilo maslo, koruzna kaša zakuhana na vodi in prelita z raztopljenim maslom. Za božič se je pripravljal še kruh "ljetnica", ki so ga osem dni po božiču razdrobili in razdelili vsem družinskim članom, živini in kokošim.

O prehranjevalnih navadah prebivalstva v Žumberaku ni veliko napisanega. Pridelali naj bi le nekaj ovsa in krompirja. V žumberških zadrugah naj bi vladal pravi krščanski duh, pobožnost in poštenje. Post je bil strog. Uporabljali niso niti masla za zabelo, niti jajc. Ob nedeljah in praznikih se je jedlo meso, najpogosteje svinjsko, ob največjih praznikih kot so božič, velika noč in na porokah pa govedino in teletino. Pekli so tudi potico. Vino se je pilo iz barilca.

Ravno zaradi tega, ker so bili do sedaj  podatki o prehranjevanju prebivalstva v Žumberaku in tudi Uskokov, ki niso živeli na tem področju skopi, smo kulinariki dodatno posvetili našo pozornost. Z raziskavami in proučevanjem smo prišli do podatkov o prehranjevalnih navadah in običajih, ki so za nas neprecenljivi. Za vse, ki se odločite z nami iti po Poteh Uskokov, smo pripravili različne turistične programe, kjer vas bomo skupaj z našimi partnerji presenetili in tudi razvajali vaše brbončice.