ZID SAŠKIH VOJVOD

FÜRSTENZUG (Procession of Princes)

 

DRESDEN je prekrasno mesto ob reki Laba (Elbi), ki je znano po baročnih in rokoko zgradbah in palačah. Dresden (Drježdźany po lužiškosorbsko) je glavno mesto nemške zvezne dežele Saške. V drugi svetovni vojni leta 1945, je bil s strani zavezniških sil med bombardiranjem popolnoma porušen. Z zagotovostjo lahko trdimo, da je danes Dresden eden od najuspešnejše obnovljenih mest na svetu in je zato samo po sebi velika umetniška zakladnica.  Ne čudi, da zaradi vseh arhitekturnih biserov pravijo Dresdenu tudi »Firence na Labi«. Med leti 2004 in 2009 je bil Dresden skupaj z okoliško kulturno krajino ob Labi vpisan v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Po mnenju Unescovega odbora, je izgradnja mostu Waldschlösschenbrücke, uničilo zgodovinski značaj mesta, zato so mu odvzeli status. S stausom ali brez je Dresden mesto, ki ga je vredno videti in raziskati.  V starem zgodovinskem delu mesta (Altstadt), mestnem jedru, se nahajajo znamenite stavbe kot so Zwinger, katedrala Katholische Hofkirche, Dresdenski dvorec, obala Elbe, cerkev Frauenkirsche, Bruhlska terasa, Semper opera in zid saških vojvod. Danes več o zidu saških vojvod.

 

 ZID SAŠKIH VOJVOD

Zid se nahaja na zunanji steni dresdenskega gradu, natančneje na steni konjušnice (Stallhof). Ker se je bližala okrogla obletnica 800 let družine Wettin (1889), je bila naročena obsežna poslikava zidu. Wilchelm Walter je med leti 1873 in 1876 v posebni umetniški tehniki sgraffitio ali po naše vrezanka, ki je primerna za dekoracijo fasad, ustvaril fascinantno umetnino. Na žalost, se je poslikava začela zelo hitro kvariti, zato so jo med leti 1905 in 1907 nadomestili z 23.621 kosi meissenskega porcelana, ki so ga z malto, brez vidnih spojev, pritrdili na steno. Tako je nastala 102,3 metra dolga in 10,46 metra visoka, najdaljša umetnina iz porcelana na svetu.

 

Med bombardiranjem Dresdena 13.2.1945, je na zidu nastala le manjša škoda. Med restavracijo zidu 1978/1979 je bilo potrebno zamenjati le 223 kosov, ki so bili popolnoma uničeni ter 442 kosov, ki jih je bilo potrebno dopolniti.

 

NA SAMEM ZIDU

  
				Začetek povorke z glasnikom, muzikanti in zastavonošami na Zidu saških vojvod v Dresdenu

Sama poslikava se začne s glasnikom, muzikanti ter zastavonošami. Sledijo jim 35 grofov, knezov in vojvod. Začetnik moškega potomstva družine Wettin je bil Konrad der Große, ki je bil prvi vojaški mejni grof iz Meissena, komandant na meji Svetega rimskega cesarstva.  Za njim se je zvrstilo še 34 »princev« saškega gradu, ki potujejo skozi častni portal prednikov na poslikavi. Na zid so vključeni tudi tradicionalni vzdevki grofov, knezov in vojvod, ki so se izoblikovalia skozi zgodovino ter čas trajanja njihove vladavine. Nad njimi pa so zapisane različne misli, ki so bile za posameznega vladarja značilne. Zadnji navedeni v povorki je Georg (z njim se tudi zaključi 1918 moška linija Wettinov), kateremu sledijo še 5 vojakov, različnih vojaških vej, za njimi pa so še študenti, učitelj, arhitekt, umetnik, znanstvenik, rudar, kmet, zidar in tesar. Na zadnje mesto je umetnik Wilchelm Walter postavil sebe, kar naj bi simboliziralo, da stoji za svojim deom in da čaka sodbo bodočih potomcev.

 

Sveto rimsko cesarstvo (latinsko: Sacrum Romanum Imperium) je bila naddržavna, multinacionalna skupnost, ki je povezovala plemiče in njihove posesti s področja današnje Nemčije, Avstrije, Francije, Slovenije, Švice, Liechtensteina, Belgije, Nizozemske, Luksemburga, Italije, Češke in Poljske.

 (Vir: Wikipedia)


				Konec povorke z vojaki, ljudmi različnih strok ter avtorjem na koncu (Zid saških vojvod Dresden)

Za nas so najbolj pomembni Johann Georg II, Johann Georg III, Johann Georg IV ter August I Močni ali po kronanju August II, kralj Poljske. Johann von Schadowitz je po naročilu Johanna Georga II šel na Saško, kjer je tudi ostal do svoje smrti. Pred Dunajem je iz turških krempljev uspel rešiti tudi Johanna Georga III, za kar je bil bogato nagrajen. Tudi Augustu Močnemu je svetoval, naj se spreobrne in sprejme vero Poljakov, kar je vodilo k kronjanju. Tako, da lahko rečemo, da je pustil globok pečat, ki je še danes viden.