Na zaradi turških vpadov opustošenih in neposeljenih, a hkrati strateško pomembnih območjih ob turško-hrvaški meji so avstrijske oblasti naseljevale borbene begunce s turškega ozemlja, vajene turškega načina vojskovanja.

To prebivalstvo poznamo kot Uskoke, Vlahe, Morlake (Morlaki (Morlacci) so Uskoke poimenovali Benečani. Ime izvira iz Črni Vlahi. To je veljalo za živinorejske staroselce na Balkanu, za katere so bila značilna črna oblačila. Povezovali pa so jih z neciviliziranostjo, slovanskim poreklom, nezanesljivostjo. V 18. stoletju so jim Benečani želeli dati status navadnih podložnikov, zato so Morlaki presli k Avstrijcem v Vojno krajino.), Srbe, Rašane, Čiče, Turke, Hajduke, Pribege/ Prebege.

To prebivalstvo je pobegnilo Turkom s še neosvojenih ali že osvojenih območij Hrvaške ter Bosne in Hercegovine in prišli na ozemlje Beneške republike (Dalmacija) in Avstrije (hrvaško in slovensko ozemlje ob hrvaški meji). Do konca 16. stoletja se je poimenovanje Uskoki uveljavilo samo za prišleke v Žumberku, ob južni meji Kranjske in v Senju (torej v Vojni krajini, od tod tudi poimenovanje krajišniki).

Vseh priseljencev je bilo približno 3000 in so se etnično, versko in jezikovno večinoma razlikovali od prebivalcev v novem okolju. Po narodnosti so bili predvsem Srbi iz Bosne ali Srbije, po veroizpovedi pa pravoslavci. Ferdinand I. (1503-1564) je pritožbe staroselcev in cerkvenih oblasti nad verskimi običaji Uskokov raje preslišal, saj bi poskusi speobrnitve ogrožali mir na jugovzhodni meji avstrijskega cesarstva. Pravoslavje Uskokov je toleriral. V začetku 17. stoletja, pa so zaradi pritiskov jezuitov in zagrebškega škofovskega sedeža Uskoki že prestopali v grškokatoliško vero. Med uskoškimi begunci so bili tudi katoliški Hrvati iz Dalmacije, Hercegovine in Slavonije. Ti so se navadno imenovali Predavci ali Pridavci. 


Unijatska Cerkev

Unijati so pripradniki grškokatoliških ali zedinjenih (unijatskih) Cerkva. Njihovo bogoslužje poteka po grško-bizantinskih vzorih, izpovedujejo pa edinost z rimokatoliško cerkvijo in priznavajo papeža kot vrhovnega poglavarja. Tovrstno Cerkev so na Hrvaškem v začetku 17. stoletja organizirali Uskoki. Prvi tamkajšnji grškokatoliški vladika je postal Simeon Vratanja, ki je bil za škofa posvečen leta 1607.


Med Uskoki je proti koncu 16. in v začetku 17. stoletja oživela želja po zedinjenju z rimskim sedežem. Tako je l. 1611 nastala grškokatoliška Cerkev, ki je imela škofijski sedež v Marči pri Križevcih, vendar pa katoliški škofje unijatom kljub temu niso priznavali prave samostojnosti. Hoteli so, da Uskoki sprejmejo latinsko bogoslužje. Vzhodnoslovanskega obreda namreč niso razumeli. Edinost je zanje poleg edinosti vere in Cerkve pomenila tudi edinost bogoslužnega obreda. Uskoki naj bi torej opustili vzhodni obred in stari slovanski jezik ter sprejeli zahodni obred in latinščino. Temu so se Uskoki s svojimi vladikami na čelu odločno uprli.

Ljubljanski škof Tomaž Hren se je za zedinjenje in pastoralno oskrbo Uskokov še posebej zavzemal iz cerkvenega (edinost Kristusove Cerkve) in političnega (uspešna obramba pred Turki) razloga. Omeniti pa je potrebno tudi blažitev nasprotij med prvotnimi prebivalci in Uskoki. Hren se je zavedal, da v zvezi z Uskoki ne more nastopiti na silo kot na primer proti luterancem.