Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, ni le knjiga, ampak je tudi kulturno-zgodovinski spomenik, eden največjih kar jih premoremo. Je mojstrovina neprecenljive vrednosti. Iz nje lahko črpamo natančne opise dogodkov in krajev, ki jih Valvasor sam obiskal, videl in doživel. 

Za nas so pomembni zapisi o Uskokih. V enem od njih Valvasor govori tudi o porokah. Vemo, da so bili Uskoki ob naselitvi na območje Vojne Krajine, "nagrajeni" z zemljo. Oproščeni so bili plačila davka. V zameno, pa so se morali odzvati in poskrbeti za zaščito in obrambo ozemlja in krščanstva. Zapovedano jim je bilo tudi, da se ne smejo poročati z domačini in da ne sme prihajati do mešanih zakonov.

Praviloma si je mladi Uskok izbral svojo nevesto in jo šel izprosit od očeta. Če je bilo vse po pravilih, ni bilo težav. Pop jih je poročil in tu bi lahko zgodbo končali. Kadar pa ni dobil privoljenja staršev si jo je znal tudi na silo vzeti. Počakal je na priložnost, najraje ponoči in jo je skupaj s prijatelji na konjih odpeljal daleč stran, kakšnemu oddaljenemu popu, ki jih je poročil, ne glede na to, ali so starši privolili ali ne. Take poroke so bile prepovedane in jih je vojaški stotnik v Žumberku ostro kaznoval.

Če je bilo vse po pravilih, je ženin posadil nevesto na konju predse. Zavezal ji je obraz, lahko tudi oči, da ne bi več videla poti nazaj na očetov dom.

Ugrabitev se je uporabljala tudi v primerih, ko so si poizkušali rešiti obraz. Znalo se je zgoditi, da se je dekle zaljubilo v Uskoka in ker se je oče bal oblasti, da ga bodo kaznovali zaradi sodelovanja z Uskoki ni dal formalnega dovoljenja, ampak so stvar reševali z ugrabitvijo in poroko pod "prisilo". Tudi Beneške oblasti so bile glede tega stroge.

Za konec naj omenim še roman Augusta Šenoa Čuvaj se senjske Roke!, kjer je na začetku romana predstavljena ugrabitev.