Poleg tega, da so bili Uskoki dobri vojaki, so bili tudi izjemno dobri trgovci. Metode pogajanja in iskanje trgovskih priložnosti, jim niso predstavljale težavo. Pogumni in odločni kot so bili, so prodali vse, kar je bilo namenjeno prodaji. Uskokom se je bilo zelo težko upreti. V primeru, da pa jih je kdo hotel prinesti naokrog, so bili neusmiljeni. Ubogi je bil ta, ki je sploh poizkusil. Po kratkem postopku so si vzeli vse, kar jim je "pripadalo". Če ni šlo zlepa, je šlo pač zgrda. Dolgih prepričevanj in razprav vsekakor ni bilo. Največkrat so trgovali z živalmi kot so govedo, osli, koze ali ovce, vsekakor pa so tudi svoje ročne spretnosti znali zelo dobro vnovčiti. Blagovna menjava ni bila redkost.

Staroselci so Uskokom pripisovali marsikatero negativno lastnost. Jaz sem priča, da niso bili takšni kot se je pripovedovalo ali pisalo. Priseljencev preprosto niso marali in to je bila največja težava. Vse kar je bilo slabega so jim pripisovali. Z njimi so grdo ravnali in jih nezaslišano obtoževali. Toda Uskoki se niso dali vleči za nos in so točno vedeli kaj počnejo. Glavno prioriteto jim je predstavljala vojna služba. Lačni in neopremljeni niso mogli v boj, zato so kupili ali zamenjali vse kar so lahko, drugo pa so si preprosto vzeli. Šlo je za mnogo več kot oliko in dobro vzgojo. Turki so nam bili pred vrati. Metliko so zažgali 16 ali celo 17 krat, dekleta so posiljevali in iz zibeljk ugrabljali sinove. Vzgajali so jih v turške vojake in že mlade pošiljali v boj proti nam –lastnemu narodu. Oh kolikokrat smo šli oblečeni v turške vojaške uniforme na turški teritorij Hrvaške, današnje Bosne iskati svoje otroke.

Jasno je, da Uskoki nismo bili prefinjeni mehkužci. Bili smo osredotočeni na bistvo in smo strogo sledili svojim ciljem. Po drugi strani pa smo lahko bili tudi pravi gospodje, olikani in pedantni, kadar smo šli k vladarjem ali na kakšno srečanje plemičev. Vojaške uniforme mojih plemiških Uskokov so bile čudovite, narejene iz najlepših materialov, ki so bili na voljo v 17. stoletju. Zlatovezi in okraski na domačem platnu so delovali tako, da je mnogim zastal dih, predvsem grajskim ženam. Uskoki so v svojem sedlu sedeli vzravnani kot sveča in ponosni kot nihče drug na tem svetu. Svilene rute, ki so danes znane kot kravata, so krasile njihova oblačila. Krzna divjih živali okrog ramen so mnogokrat bila vojaški plen. Lahko pa so jih tudi kupili od trgovcev, ki so prodajali blago, ki je prispelo z ladjami v pristanišče Rijeka. Uskoki Dežele Uskokov so pogosto kupovali blago prispelo iz Orienta, Španije ali Francije. Najkrajša pot od pristanišča do Dunaje je preljala direktno skozi današnjo Belo krajino in Žumberak. Uskoki so vedno bili lično oblečeni, četudi so trpeli lakoto.