Rojstvo otroka je eden najlepših trenutkov v življenju družine. Prinaša veselje, radost in novo poglavje, krati pa tudi odgovornost in spremembe. V tem posebnem času imajo čestitke ob rojstvu izjemno močan vpliv na starše, še posebej na mamice, ki doživljajo intenzivna čustva, fizično utrujenost in hormonske spremembe.
Prav zato so topla sporočila, dobre želje in čestitka ob rojstvu več kot le napisane besede. So opora, priznanje in izraz ljubezni. Poslana čestitka ob rojstvu deluje kot spodbuda in potrditev. Staršem sporoča, da niso sami in da imajo podporo bližnjih ter prijateljev. Mnogi pravijo, da jih že ena iskrena čestitka lahko gane do solz, saj v njej začutijo ponos, spoštovanje in veselje drugih. Besede ustvarijo toplino v srcu in povežejo ljudi med seboj. Gre za majhno gesto, ki pa ima dolgoročen čustveni učinek. Poleg čustvene podpore pa ima čestitka ob rojstvu tudi simbolni pomen. Pogosto jih starši shranijo za spomin v škatli dojenčka ali v albumu. Leta kasneje jih prebirajo in obujajo spomine na prve dneve z novorojenčkom. Nekatere čestitke ob rojstvu so ročno napisane, personalizirane in polne iskrenih želja in točno takšne imajo posebno vrednost. Najpogostejše čestitke ob rojstvu so preproste, vendar iskrene. Nekateri dodajo tudi humorne misli. Pogosto se pojavljajo tudi besede, ki vključujejo verze o družini. Vedno več ljudi pa uporablja tudi sodobne motivacijske verze, ki poudarjajo moč staršev, saj biti starš ni lahko. Je pa najlepša vloga na svetu. Ne glede na obliko imajo čestitke eno samo skupno lastnost. To je, da prinašajo toplino. Spomnijo starše, da so naredili nekaj izjemnega in jim pomagajo, da se počutijo cenjenje.
V času, ko se življenje obrne na glavo, so iskrene in tople besede lahko dragocen vir moči. Zato ni presenetljivo, da so takšne napisane in ustvarjene čestitke še vedno ena najlepših in najbolj osebnih gest, ki povezujejo ljudi in ustvarjajo trajen spomin.…
Dolgo sem bil tip človeka, ki se je zanašal na fitnes centre, da bi naredil nekaj za svoje telo. Tam so namreč imeli vse potrebne uteži, naprave, klimo, glasbo in tako dalje. Zato se mi je zdelo, da ne bi moral najti nič primerljivega. A kljub temu, da je bil fitnes odličen prostor za telovadbo in krepitev svojih mišic, sem se znašel pred precej veliko težavo. Moja samozavest namreč ni bila na tako visokem nivoju, zaradi česar sem imel s tem precej velike težave. Prav tako me je zelo motilo, ko so bili kdaj fitnesi precej polni in zasedeni. Takrat se mi je kar zdelo, da ne moram nič delati, sploh pa zato, ker sem vedno želel imeti kakšen dokaj prazen in zaseben kotiček zase.
Zaradi tega sem začel čedalje manj hoditi v fitnes, kar pa tudi ni bilo v redu. Tedaj pa sem našel rešitev za moje težave. Rešitev je bila vadba na prostem. To mi je namreč predlagal prijatelj, kateri že nekaj let uporablja tiste naprave na prostem, ter je z njimi lahko opravil čisto dober trening. Ko sem mu razložil svoje težave s fitnesi, mi je tudi potrdil, da bo vadba na prostem kot nalašč zame, saj je imel tudi sam podobne težave in mu je tovrstna telovadba še najbolj odgovarjala.
Tako sva začela nekaj dni po tem pogovoru res skupaj hoditi na tiste zunanje naprave. Na začetku mi je bilo sicer malo težko, saj sem moral vse vaje opravljati s pomočjo lastne teže, vendar sem se lahko hitro navadil in naredil prav dober trening. Prav tako so mi bile v pomoč tudi elastike, katere ti lahko pomagajo pri dvigih telesa, tako da je vadba na prostem odlična tudi za popolne začetnike. Sedaj pa v te vrsti telovadbe že kar nekaj časa uživam in izvajam konkretne treninge. Za dodatno motivacijo in ideje mi je zelo koristil tudi Natura-Fit zunanji fitnes. Za še več idej in pregled ponudbe si oglej Natura-Fit zunanji fitnes, kjer najdeš navdih in opremo za učinkovit trening na prostem.…
Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom razmišljala o sestavinah svojega mila, bi se mu samo nasmehnila. A z leti sem začela vedno bolj paziti, kaj uporabljam – ne samo, kaj jem, ampak tudi, kaj nanašam na kožo. Tako sem po naključju odkrila vegansko milo.
Prvič sem ga kupila na lokalni tržnici. Prodajalka mi je razložila, da vegansko milo ne vsebuje živalskih maščob, ampak rastlinske olja – kokosovo, olivno, karitejevo. Poleg tega ni testirano na živalih in ne vsebuje umetnih dišav. Priznam, sprva me je prepričal predvsem vonj – svež, naraven in nevsiljiv. Ko sem ga doma prvič uporabila, sem takoj začutila razliko.
Koža je bila mehkejša, brez zategovanja, in tisti občutek čistote je bil popolnoma drugačen od običajnih mil iz drogerije. Po nekaj dneh sem ugotovila, da vegansko milo ne izsušuje kože, kar je zame, ki imam občutljivo kožo, pomenilo ogromno. Vonj pa je bil vsakič znova pomirjujoč, kot mini aroma terapija pod prho.
Zdaj ga uporabljam vsak dan. Imam celo majhno zbirko – vegansko milo z vonjem sivke za večerne tuše, citrusno za jutranjo svežino in nežno nevtralno za obraz. Ugotovila sem, da ni samo izdelek, ampak mali trenutek zavedanja, med vsemi, ki sem jih preizkusila, me je najbolj navdušilo vegansko milo NaMili zaradi nežne pene in občutka čistote.
Tudi embalaža je preprosta, brez plastike, pogosto iz recikliranega papirja. Zdi se mi, da vegansko milo združuje vse, kar iščem – učinkovitost, preprostost in odgovornost. Nič več občutka, da uporabljam nekaj umetnega. Samo čista, nežna pena in naravni občutek na koži.
Ko sem eno izmed teh mil podarila prijateljici, mi je čez nekaj dni napisala, da zdaj razume, zakaj sem navdušena. In res, ko enkrat preideš na vegansko milo, se težko vrneš nazaj.
Danes si brez njega ne predstavljam dneva. Ni le del moje rutine, ampak mali spomin, da lahko tudi najmanjše odločitve naredijo razliko.…
Včasih je bila gotovina edini način plačevanja. Ljudje so nosili denarnice polne bankovcev in kovancev, trgovci pa so morali vsak večer preštevati blagajno in paziti na ponaredke.
Danes pa se čedalje več potrošnikov odloča za brezgotovinsko plačevanje, s karticami, mobilnimi telefoni in celo pametnimi urami. V središču te velike spremembe stoji pos terminal, to je naprava, ki je v zadnjih desetletjih korenito spremenila način plačevanja, kako kupujemo in prodajamo. Začetki, ko se je začel uporabljati pos terminal segajo v leto 1979 na drugo stran oceana, ko je veliko bančno podjetje predstavilo prvo obliko elektronskega plačilnega sistema. S tem se je začela digitalna revolucija v plačevanju. Prve naprave so bile preproste in omogočale le osnovno potrjevanje kartic, a z leti so postajale hitrejše, pametnejše in predvsem varnejše. Danes pos terminal ni več le škatlica s tipkami, temveč pogosto vključuje zaslon na dotik, povezavo z blagajno, brezžične funkcije in možnost plačevanja s pametnimi napravami.
V tekmi med gotovino in karticami je pos terminal postal absolutni zmagovalec. In to iz več razlogov. Prvič, hitrost in priročnost, ker kupcu ni treba več šteti denarja ali čakati na drobiž. S preprostim dotikom kartice lahko plačilo zaključi v nekaj sekundah. Drugič, varnost. Z gotovino je tveganje kraje večje, medtem ko sodobni pos terminali omogočajo varno, šifrirano obdelavo plačil. Tretjič, sledljivost. Tako za podjetja kot za kupce je beleženje transakcij veliko lažje, kar olajša računovodstvo in spremljanje stroškov. Pri nas so je prvi pos terminal pojavil v začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko se je začelo širjenje kartičnega poslovanja. Danes je uporaba tako razširjena, da si težko predstavljamo večjo trgovino, restavracijo ali celo tržnico brez vsaj ene takšne naprave.
Svetovna pandemija pa ta trend samo še pospešila, brezstični način plačevanja se je izkazal kot bolj higienski in priročen. Zato je postal standard v sodobnem poslovanju, saj ponuja hitro, varno in pregledno plačevanje.…
S prevodi sem se začel ukvarjati iz čiste praktične potrebe. Delal sem v manjšem podjetju, ki je želelo razširiti svoje delovanje na tuje trge, a ni imelo nikogar, ki bi znal dobro angleško. Ker sem imel za sabo nekaj let študija jezika in sem bil vedno tisti, ki je prijateljem pomagal s seminarskimi nalogami, sem prevzel nalogo. Najprej sem prevedel brošuro, nato spletno stran, potem še pogodbe in ponudbe.
Na začetku sem bil prepričan, da bo šlo hitro, konec koncev, razumem oba jezika. A hitro sem ugotovil, da prevodi niso zgolj prenos besed. Potrebno je bilo razmišljati o kontekstu in o tem, kdo bo besedilo bral, kakšen ton uporabiti, kako ujeti pomen, ne da bi zvenelo togo ali umetno. Še posebej zahtevni so bili tehnični izrazi, pri katerih nisem smel zgrešiti, saj bi lahko napačen prevod pomenil napačno izvedbo projekta.
Največ sem se naučil ravno skozi napake. Ko sem enkrat prevedel izraz, ki se v angleščini sicer sliši korektno, a v poslovnem kontekstu pomeni nekaj povsem drugega, sem dobil zelo jasno povratno informacijo od naročnika. Pomagal mi je razumeti, zakaj je določen izraz neprimeren. Od takrat naprej sem prevode vedno še dodatno preverjal, tudi pri naravnih govorcih, če sem imel priložnost.
Danes so prevodi zame več kot le del posla. So izziv in vaja v natančnosti. Vsakič znova iščem najboljšo možnost, najčistejši izraz, najbolj naravno rešitev. In prav ta iskanja so tisto, kar me vedno znova pritegne. Prevajanje ni rutina, je ustvarjalno delo, kjer vsaka beseda šteje.
Zanimivo je, kako so se skozi leta strokovni, sodno overjeni prevodi za podjetja prepletli z mojim vsakdanom. Ko gledam filme, poslušam podcaste ali berem članke, vedno opazujem, kako bi določene izraze prevedel. To mi je postalo skoraj refleks. Tudi v pogovorih včasih pomislim: kako bi to povedal v angleščini? Prevodi so mi odprli pogled v drug jezik, a še bolj v razumevanje lastnega – kako deluje, kaj prenaša in kaj vse lahko pove.…
Blefaroplastika, bolj znana kot operacija vek, je kirurški poseg namenjen odstranitvi odvečne kože, maščobe in včasih tudi mišic z zgornjih ali spodnji vek.
Čeprav jo pogosto povezujemo z lepotnim izboljšanjem videza, ima blefaroplastika tudi pomembne koristi, zaradi katerih postaja vse bolj pomemben del sodobne plastične in oftalmološke kirurgije. Kaj sploh je blefaroplastika? Vključuje prilagajanje tkiv v predelu vek z namenom izboljšanja njihovega videza in njenih funkcij. Poseg se lahko izvaja na zgornjih vekah, spodnjih vekah ali obojestransko. Pri zgornjih vekah kirurg odstrani odvečno kožo in včasih maščobne blazinice, ki povzročajo povešanje veke, pri spodnjih pa se največkrat odstranjuje ali prerazporeja maščoba, ki povzroča tako imenovane vrečke pod očmi, skupaj z napetjem kože. In komu je namenjena? Poseg je namenjen tako lepotnim kot tudi medicinskim pacientom. Ne lepotni ravni so to navadno osebe, ki jih moti utrujen, postaran videz zaradi ohlapne kože okoli oči, kljub sicer zdravemu načinu življenja. Tako lahko blefaroplastika osveži videz in doprinese k bolj spočitemu, mlajšemu videzu obraza.
Z medicinskega vidika pa je priporočljiva pri pacientih, pri katerih povešena koža zgornjih vek omejuje vidno polje, predvsem periferni vid. V teh primerih operacija ni zgolj kozmetična polepšava, temveč pomembna intervencija, ki izboljša vsakodnevno kvaliteto življenja. Poleg tega lahko odvečna teža kože povzroča naprezanje čelnih mišic in kronične glavobole, kar se z posegom pogosto zmanjša ali odpravi. Zakaj jo izbrati? Motivacija za poseg je večplastna. Izboljšanje vida, zmanjšanje fizičnega nelagodja ter povečanja samozavesti in dobrega počutja. Današnje kirurške tehnike omogočajo izjemno natančnost, minimalne brazgotine in hitrejše okrevanje. Ob pravilni izbiri pacienta in ustrezni izvedbi posega so rezultati dolgotrajni in naravnega videza. Kadar se odločamo za blefaroplastiko je zelo pomembno posvetovanje s specialistom, ki lahko natančno oceni anatomske posebnosti, potrebe in pričakovanja posameznega pacienta.
Tako se lahko popolnoma zagotovi, da poseg ne bo le izboljšal videza obraza, ampak bo tudi funkcionalno prispeval k boljšemu vsakdanu.…
Moja izkušnja s serum za rast trepalnic se je začela, ko sem po odstranitvi umetnih trepalnic opazila, da so moje naravne trepalnice precej oslabljene. Bile so krajše, tanjše in veliko manj goste kot prej. Čeprav sem vedela, da si bodo sčasoma opomogle, sem želela najti nekaj, kar bi ta proces pospešilo. Tako sem prvič posegla po serum za rast trepalnic.
Izbira pravega serum za rast trepalnic ni bila preprosta, saj je trg poln različnih izdelkov z raznovrstnimi obljubami. Po nekaj raziskovanja in prebiranju mnenj sem se odločila za serum, ki je vseboval naravne sestavine in je imel dobre ocene glede učinkovitosti in nežnosti do oči.
Uporaba serum za rast trepalnic je hitro postala del moje večerne rutine. Nanesla sem ga vsak večer na čisto linijo trepalnic, podobno kot eyeliner. Priznam, da sem bila na začetku skeptična glede rezultatov. A po približno štirih tednih sem začela opažati prve spremembe. Trepalnice so postajale daljše in močnejše.
Po dveh mesecih redne uporabe so bili rezultati res vidni. Trepalnice so bile daljše, gostejše in bolj privihane, kar je bilo še posebej opazno, ko sem nanesla maskaro. Bila sem navdušena, kako velika razlika se je zgodila z relativno malo truda.
Seveda sem se naučila tudi, da je pri uporabi serum za rast trepalnic pomembna doslednost in potrpežljivost. Nič se ne zgodi čez noč, a sčasoma se trud obrestuje. Danes serum za rast trepalnic uporabljam še vedno, a nekoliko redkeje, za vzdrževanje rezultatov. Zame je serum za rast trepalnic postal majhen, a pomemben del nege, ki mi je pomagal povrniti naravno lepoto mojih trepalnic.
Poleg same rasti sem opazila, da so trepalnice postale tudi bolj prožne in manj lomljive. Pred tem so se mi pogosto trgale pri odstranjevanju ličil, zdaj pa ostajajo močne in zdrave. Uporaba seruma za rast trepalnic me je naučila tudi večje pozornosti pri negi oči nasploh. Zdi se mi, da majhne vsakodnevne navade res dolgoročno naredijo veliko razliko v videzu in zdravju.…
Nekaj časa nazaj sem začel malo razmišljati v smeri, kaj bi lahko naredil, da malo popestrim svoj balkon. Ta mi je bil sicer od nekdaj všeč, saj mi je dajal tisti občutek topline, ko sem se lahko zjutraj odpravil na balkon, ter spil kakšno jutranjo kavo ob lepem pogledu na naravo in svežem zraku. Zato pa je bil to res prijeten prostor, vendar pa se mi je začelo zdeti, da se je estetsko balkon precej poslabšal. Kakšno leto nazaj sem sicer kupil novo ograjo, ter jo namestil na balkon, kar pa je kar precej izboljšalo izgled, vendar pa mi je še vedno nekaj manjkalo.
Ko pa sem začel malo bolj razmišljati o tem, kaj pravzaprav manjka, pa sem hitro videl, da manjka barva. Ograja je bila pusta, balkon pa prav tako, tako da sem točno videl, kje je težava. Zato pa sem se odločil za kakšne balkonske rože. Te bi bile popolne za to, da bi dodala nekaj barve, ki jo je moj balkon tako potreboval.
Odpravil sem se do bližnjega vrtnega centra, kjer pa sem lahko res našel ogromno različnih ponudb. Ko pa sem videl vse tiste barve, pa sem bil res zelo navdušen. Takoj sem videl, da bodo balkonske rože res nekaj, kar moj balkon potrebuje. Odločitev za tiste prave, pa je bila kar težka, saj je bilo opcij res tako veliko. Ko pa sem se nato le odločil za neke, pa sem kar vzel več različnih barv, saj bi s tem lahko še najbolje poskrbel za popestritev balkona.
Ko sem imel ustrezne balkonske rože, pa sem moral še kupiti ustrezne lonce, v katere bi dal rože in jih namestil na ograjo balkona. Tedaj pa sem lahko končno popestril svoj balkon z nekaj barve, ter sem tedaj hitro videl, kako veliko razliko je to naredilo. Moj balkon je tedaj končno postal lep. …
V majhnem mestecu ob reki se je vsako leto odvijal spektakel, ki je pritegnil ljubitelje avtomobilizma iz vseh koncev stare celine. To ni bila navadna dirka ali razstava luksuznih avtomobilov, ne to je bil festival spačkov, kjer so se zbrali lastniki in navdušenci legendarnega modela 2cv, ki je prišel iz avtomobilske tovarne Citroen, bolj znanega pod imenom spaček. Letos je bil dogodek še posebej poseben.
Obeleževal je 75. obletnico tega kultnega avtomobila. Na mestnem trgu so se že zgodaj zjutraj začeli zbirati prvi udeleženci. Povsod so se videli spački v raznih barvah in predelavah, nekateri so ohranili svoj klasični videz, drugi pa so bili prebarvani v divje vzorce ali pa predelani v mini kamperje. Ko se je sonce dvignilo visoko na nebo, se je začela parada spačkov. Več kot sto teh vozil znamke Citroen se je v dolgi koloni odpravilo po mestnih ulicah, spremljalo jih je trobljenje, smeh in navdušenje gledalcev. Na čelu ju vozil star spaček iz leta 1948, ki ga je s ponosom vozil najstarejši član kluba Citroen 2cv iz dežele tega avtomobila, ki je bil že v svojih mladih letih zaljubljen v ta avtomobil. Po paradi pa je sledilo pravo tekmovanje v spretnosti, vozniki so morali premagati vožnjo po blatni poti s steklenico vode na strehi in v počasni dirki, kjer je zmagal tisti, ki se je najdlje premikal brez ustavljanja motorja. Spački so se zibali, nagibali in se v svojem značilnem ritmu pogumno premikali po progi, gledalci pa so bučno navijali. Ko se je dan prevesil v večer pa so se udeleženci zbrali ob velikem tabornem ognju in delili svoje zgodbe o potovanjih s spački. Festival se je zaključil s koncertom, kjer je oder krasila maketa 2cv spačka, obiskovalci pa so zaplesali v ritmih nostalgije in prijateljstva.
Ta Citroen, ta spaček je postal simbol svobode, preprostosti in veselja do življenja. Obljuba, naslednje leto se spet srečamo.
…
Sprememba delovnega mesta je zame pomenila veliko spremembno. Namreč v podjetju sem delala skoraj 20 let in tako je prišel čas za spremembno. Moram priznati, da nisem človek za spremembe. Kajti spravijo me v stres. Vendar pa sem se zavedala, da moram. Sem človek, ki ima vedno zraven malico in lahko rečem, da je to zame bila tudi velika sprememba, ker je bila restavracija tista, kjer sem po novem jedla malico.
Prve dni sem se še trudila, da sem prinašala malico v službo. Ko pa je prišel čas za malico, so vsi šli jest ven. Tako sem ostala sama. Ko sem začela premišljevati, da bi bilo dobro, da se malo podružim, saj sem nova, sem se odločila, da bom tudi jaz začela hoditi na malice ven. V bližini podjetja je bila restavracija, kamor so vsi šli na malico. Tako, da če sem se hotela družiti, sem morala prav to restavracijo. Seveda sem se bala, da mi restavracija in hrana ne bosta všeč. Kako naj potem vsak dan tam jem malico, to sem vedela, da ne bom, če bo prišlo do tega.
Ko sem prvi dan šla skupaj s sodelavkami na malico, so mi vse lepo razložile, kakšna je to restavracija in kakšna je hrana. Niso jo mogle prehvaliti, tako da sem bila precej mirna, saj sem pričakovala dobro hrano. Všeč mi je bilo to, da sem lahko izbirala med različnimi malicami. Med vsemi malicami, mi je sigurno bila ena všeč. Tako sem kar hitro videla, da je restavracija lepa in da imajo dobro malico. Tudi to je bila zame sprememba, tako da sem naredila v enem mesecu dve veliki spremembi.
Včasih moramo narediti nekaj drugače, ker drugače postane življenje preveč monotono, tako sem tudi sama sedaj bolj vesela in družabna, to pa mi je dala prav restavracija, kamor hodim s sodelavkami na malico. …